Omemba: Virginia Woolf

»Kaj pomeni biti ali ne biti, ko je glas vse, kar imamo?«

»Precej razburljivo!«

»Mislite, da sem kavboj?«

»Obstaja zmotno mišljenje, da knjižničarji predvsem beremo, ampak v resnici je to predvsem delo z ljudmi, da se znaš vživeti v nekoga, ki je mogoče introvertiran in mu znaš pomagati z izborom knjig.«

»Se je miza kdaj obrnila? Kdaj sami slišite 'ne' od povabljencev?«

»Ko smo začeli delati prireditve, je bila ta masa dogodkov zelo velika in smo razmeroma nekritično sprejemali dogodke in neke predstavitve.«

»Pri mojem delu res ena najtežjih nalog, v resnici nikoli ne postane lažje.«

»Pri snovanju programa tega prav hudo v zavesti nisem imela.«

»Imamo ženske prostor za ustvarjanje ali ga nimamo in kaj se je zgodilo s tem prostorom med pandemijo?«

»Mislim, da sem zajela pester pogled žensk, na razstavi boste lahko slišali njihove glasove, občutja in komentarje na prostor danes.«

»Najverjetneje neizogibno«

»Zanimivo je, kako se mnenja spremenijo, še posebej, kako malo so zdaj omenjeni tedaj najbolj znameniti avtorji«

»Knjiga je unikaten literarni dragulj«

»Virginia Woolf je na primer za najboljšega živečega angleškega kritika literature izbrala T. S. Eliota«

»Preden sem prišel v Tarascon, sem opazil čudovito pokrajino z ogromnimi rumenimi skalami, nenavadno prepletenimi v najbolj presenetljive oblike. V dolinicah med temi skalami so bile vrste majhnih okroglih dreves z olivno zelenim ali sivozelenim listjem, ki bi bila lahko limonovci.«

»Oh! presneto, skrivnost življenja! Natančnost misli! Nevednost človeškega rodu!«

»Žariš in žgeš in v tvoji zlati luči vsa trudna duša moja trepeta.«

»A ne: še v ječi sredi slepih sten / nihče mi dveh ne vzame dragotin: / ljubezni in vesoljne slave zvezd.«

»Gledam pa se ne morem nagledati / te svetlobe tega zrnja gorečega / ki ga raztresaš po morski modrini.«

»V zaporu človek razmišlja drugače kot v običajnem življenju. V zaporu so noči drugačne, so dnevi drugačni, drugačni so dihanje in bedenje in sanjanje, vsa človeška bit postane drugačna.«

»Kot bi imela za hrbtom luč, ki je ne vidiš, / jo pa čutiš.«

»Slovenec ima najraje, če je humor organiziran v prepoznavno obliko, da se takoj vidi, da bo prišla na koncu poanta. Najraje ima vice o Slovencu in Bosancu ipd., ker pri teh ve, da bo poanta prišla, ko bo na vrsti Bosanec.«

»Nedvomno je bila kamera postavljena na vrh zvonika ali morda na ogrodje iz železnih nosilcev, ki se dviga nad jaškom rudnika …«